Srecko ci ha lasciati

Dopo alcune settimane di lotta contro la malattia, Felice Visintin (Srecko, per tutti noi) ci ha lasciati.
Noi sentivamo già la sua mancanza, in queste ultime giornate di scavo che abbiamo potuto fare prima del lockdown di Natale. E sentiremo ancora di più l’assenza l’anno prossimo, consapevoli che non potrà più essere con noi. A sbuffare, con il piccone in mano. A sudare, per strappare l’ennesimo lembo di terra e pietra che ci separa dalla prossima grotta da esplorare. Sono sicuro che continueremo a guardarci intorno, aspettando che arrivi Srecko col suo inguaribile ottimismo per dirci che stavolta manca poco, che bastano poche ore di lavoro per trovare una nuova sala sotterranea costellata di stalattiti. E allontaneremo la tristezza ricordandoci di tutte le volte che ha avuto ragione. E che abbiamo festeggiato assieme.

Chi non fa parte del nostro gruppo lo conosceva probabilmente per essere stato il nostro cuoco di fiducia per le grigliate, soprattutto durante la festa per la prima domenica dell’anno. Festa che, tra l’altro, quest’anno non possiamo fare, e quasi non sembra un caso vista l’assenza di Srecko. Se volete ricordare Felice assieme a noi, scaldate un paio di cevapceci sulla piastra, sfumateli con il vino, e gustateli ricordando le avventure passate assieme col sapore della terra sulla labbra e l’odore della pietra frantumata da un colpo di mazza.

Grazie di avere fatto questo viaggio assieme a noi, caro Srecko. Sit tibi terra levis.

Po tednih boja proti hudi bolezni nas je zapustil naš član Srečko (Felice) Visintin.
Že nakaj časa smo ga pogrešal, pogrešali smo njegovo delavnost in razpoložljivost, zlasti v teh zadnjih dneh pred božično zaporo, ko smo pohiteli z zadnjimi odkopavanji vhodov v nove jame. Še bolj ga bomo pogrešali v prihodnjem letu, manjkala nam bo njegova zagnanost, delavnost in vztrajnost. Gotovi smo, da se bomo še marsikdaj ustavili in pogledali naokrog – kje je Srečko ? – ki bi nam dal moč in spodbudo in bi nas s svojim večnim optimizmom prepričeval, da manjka malo, da je potrebnih samo nekaj ur dela, da pridemo do nove jame, do nove podzemske dvorane, okrašene s prekrasnimi kapniki.
Tako bomo preganjali našo žalost, s tem, da se bomo spomnili kolikokrat je imel prav, in smo lahko nato skupaj proslavljali uspeh.

Gotovo je ostal v spominu tudi tistim jamarjem, ki niso naši člani, saj je med praznovanji vedno poskrbel, da je bilo dovolj mesa in zelenjave na žaru, zlasti prve dni januarja za otvoritev Jamarskega leta na Vrhu.
Tega praznika letos ne bo, tudi če bi bil , bi bilo težko brez njega.
Kdor se hoče spominjati Srečkota in časa, ko je še bil skupaj z nami, naj da nekaj čevapčičev na žar, naj jih zalije z vinom in naj jih uživa ob spominu na vse dogodivščine, ki smo jih preživeli skupaj z dragim prijateljem; pustolovščine z okusom zemlje na ustnicah in z vonjem zdrobljene skale v grlu.

Dragi Srečko, vedno ti bomo hvaležni, da si bil skupaj z nami.
Sit tibi terra levis.